Prekletstvo ne-uporabnosti

Razkorak med funkcionalnostjo in estetiko nastopa že od pamtiveka. Vanj se zaletavamo pri vprašanju kulture, umetnosti, pa tudi pri vrednotenju pomembnosti pouka posameznih predmetov. Seveda so nekatera področja še pogosteje označena kot manj uporabna kot druga. Vsekakor pa je matematika v srednji šoli ena izmed tistih “čarovnic”, ki jo še nekoliko pogosteje kot ostale doletijo oznake:

• čudna
• kr nekj
• brezvezna
• zaj*
• glupa
• zapravljanje časa
• neuporabna

Še zlasti z uporabnostjo je križ.

Kako naj se srednješolec uči matematiko: o sistemu učenja

Običajno je korak iz pasive razmišljanja o učenju v aktivno učenje najtežji del učnega procesa. Za nekatere tako naporen, da ga raje odlagajo in odlagajo. Zato bom v sklepnem zapisu iz cikla priporočil za učenje zapisala nekaj temeljnih poudarkov o sistemu učenja.

Dobro bi bilo, če bi na začetku srednješolske poti šolski svetovalni delavec v vsakem razredu imel kratko predavanje z diskusijo o strategijah učenja. Tako bi dijaki dobili več občutka za učenje in bi se lažje učili. Tudi učitelj sam bi moral dobro poznati te strategije, sploh njihovo uporabo pri svojem predmetu; tako lahko svetuje učencu, ki ga prosi za nasvet pri učenju.

Kako naj se srednješolec uči matematiko: pomoč pri učenju

Obljubljeno nadaljevanje zapisa o učnem gradivu.

Pri matematiki se zelo pogosto dogaja, da učenec česa ne razume. Toda preden mu kdo pomaga, mora poskusiti razmisliti sam. Če bi mu namreč nekdo vsako nejasnost takoj razložil, se ne bi več trudil razumeti in sam dokopati do cilja, to je pa važna vaja ne samo za logiko, ampak tudi za vztrajnost.Dijak v šoli lahko vpraša učitelja pri pouku takoj, ko ne razume. Glede na izkušnje večina tega ne stori, ker se boji posmeha sošolcev, neredko tudi učiteljevega posmeha. Učitelj bi lahko učencem pomagal tudi preko e-maila, vendar tako odgovarjanje vzame preveč časa; boljša rešitev so npr. govorilne ure enkrat tedensko pred ali po pouku.

Kako naj se srednješolec uči matematiko: o učnem gradivu

Večina osnovnošolcev se mora po končani osnovni šoli soočiti s prehodom na srednjo šolo. Če je ta zahtevna in se ni navajen učiti, lahko hitro dobi slabo oceno, potem pa se ga loti obup, čeprav je dovolj sposoben. Zato je zelo pomembno, da mu nekdo pove, na kakšne načine sploh bi se lahko učil, pa tudi, kaj je sploh smisel učenja.Dijak pri učenju v prvi vrsti potrebuje nekaj, na kar se lahko opre, kar mu je osnova za učenje. Če je profesor dober, potem bo to verjetno zvezek (odvisno od predmeta seveda). Že zgodaj pa ga je šolski sistem začel navajati, da pri učenju uporablja tudi druge vire:a) učbeniki, zbirke vaj

Mafijski tajkuni ali študentska redefinicija inštrukcij

inštrúkcija -e ž (ú) poučevanje izven šole (SSKJ)

Že nekajkrat se je naključno zbranim matematikunom pripetilo, da nas je kak priložnostno navzoč štručko bučko ali pač kljukec smukec  sotrpin v študentskem stanu pobaral za “inštrukcije”. Znano dejstvo je pač, da je matematika precej ezoterična znanost, filozofsko obarvana in polna transcendentalnih pasti. Ko je namreč treba izračunati parcialni odvod ali rešiti trigonometrično enačbo, očitno pre-pogosto nastopi komunikacijski mrk med centralnim živčnim sistemom in konico pisala

Variacije so kot lastovke

Preselile so se namreč z dosedanjega domovanja na iskreni.(pla)net. S “sopiscema” M. in J.  namreč želimo k razmišljanju o vzgoji, šolstvu in podobnih “pedagoških” temah spodbuditi in povabiti tudi Tebe, cenjeni obiskovalec, obiskovalka iskrenega planeta. Prepričani smo namreč, da ti poglobljeno razmišljanje oz. deljenje izkušenj z drugimi ni tuje.

Torej – draga Iskrenovka, cenjeni Iskrenovec, pridruži se nam pri variiranju besed.

Dobrodošla, dobrodošel.

A., M. in J.

Kloniranje v razredu odpade

»Pri ocenjevanju znanja učitelj: spoštuje pravice dijakov,
njihovo osebno integriteto in različnost.« (Pravilnik o ocenjevanju znanja v srednjih šolah)

O randomizaciji ocenjevanja je v prejšnjem zapisu razmišljala M., sama pa tale zapis posvečam osveščanju o najpomembnejšemu spoznanju: da smo si različni – tako veliki” kot “veliki mali”.

V množici oseb, s katerimi se srečujemo vsak dan, niti dve nista povsem enaki. Vsakdo namreč s seboj prinaša svojo preteklost, svoje interese, svojo osebnost in druge osebne lastnosti. Enako velja tudi v razredu.

Človek človeka na random

Med vsemi funkcijami, ki jih učitelj ima, je tudi deljenje ocen. In ne, pisne ocene niso dovolj (funkciji policista med testom in ocenjevalca po testu ne zadostujeta), treba je še ustnih ocen (potrebna je tudi funkcija takojšnjega vrednotenja znanja). Pa ne bom toliko govorila o samem ustnem spraševanju kot o izbiri kandidata za le-to.

Učitelje je bolj strah ustnega kot pisnega spraševanja. In to z razlogom. Med ustnim spraševanjem namreč pride do izraza njihova subjektivnost, učenci pa so hudi detektorji za vsakršne nepravilnosti pri tem procesu. Učitelj, ki bi bil rad dober, bo seveda poskušal narediti kar se le da, da mu ne bi kdo očital, da ni objektiven. Tako se spraševalec spotakne tudi ob izbiro kandidata za spraševanje. Jasno je, da če hoče biti objektiven, ga ne sme izbrati sam npr. tako, da odpre redovalnico in nekoga pokliče. Zato se posluži npr. metode spraševanja po datumih; vendar čez nekaj časa (upam, da) ugotovi, da učenci najprej preračunajo, katere cele številke od ena do številka učencev v razredu lahko z osnovnimi operacijami dobijo iz določenega datuma, in potem se učijo, če je med njimi tudi njihova zaporedna številka.

Gobezdalo

Definicija: Oseba je GOBEZDALO, če po mnenju velike večine sogovornikov v veliki večini pogovorov ‘preveč govori’, pogosto tudi v primeru, ko nima kaj pametnega povedati.

Iz definicije je razvidno, da je oznaka ‘gobezdalo’ subjektivna. Nekateri imajo za gobezdalo že vse, ki na splošno veliko govorijo, ne glede na vsebino. Drugi so previdnejši in izločijo tiste, ki imajo kaj povedati. Tretji pa so še previdnejši in upoštevajo, da je zgovornost močno odvisna od osebnega razpoloženja in klime pogovora. Človek sogovornika etiketira z gobezdalom takrat, ko mu dovolj pogostokrat pride na misel: ‘A še ni končal?’ ali ‘Zdaj pa že res naklada!’ ali ‘Oh, zdaj bi pa še jaz nekaj povedal; kako naj vskočim?’ ali ‘Ja, ja, ampak saj se ni treba spuščati v take podrobnosti, saj razumemo’ ipd.

Tudi kazen mora biti dobra …

Sama sem bila v SŠ deležna t.i. papirnate kazni, ki sem jo dobila zaradi nekega banalnega ‘prekrška’. Razredniku je v cvetočem maju prekipelo, dijakom pa je sijalo zahajajoče sonce pubertete. Rezultat: 15 ukorov v enem tednu. Skupaj je pometel vse prestopke celega leta, izpolnil obrazce in natisnjene papirje razmetal po razredu.

Rezultat: smejali smo se drug drugemu v kolegialni solidarnosti, nekateri so stražili domače poštne nabiralnike (da pisemca ne bi dobili starši), nekateri so aktivirali za klic v šolo “starše” (=kakega starejšega prijatelja). Sama sem se v tej poplavi ukorov tresla, “ja kaj bodo pa odma rekli”. Pa niso rekli prav nič tragičnega. Oba izvoda znamenitega ukora pa sta pozabljena pristala v predalu…

Ker se s kaznovanjem srečujemo vsakodnevno, ne le v šoli ali pri vzgoji, se mi zdi potrebno najprej zapisati nekaj o “teoriji” kaznovanja.