Klik klik klik

Seveda lahko poznam veliko teorije s področja matematike, poučevanja, vzgoje in medsebojnih odnosov, berem pametne knjige in še pametnejše članke ter pametujem, pa vendar je brez izkušenj vse takšno znanje brez pomena. Ko se posameznik po preteku nekega življenjskega obdobja ozre nazaj in ovrednoti sadove svojega dela, spozna, da nič ni tako, kot je pričakoval. Le lastne izkušnje izza katedra so nenadomestljiv vir, ki oblikuje učitelja, da svoja ravnanja in odločitve lažje prilagaja vsako leto novi generaciji učencev.

 Neizogibno dejstvo je, da sem v svoj ideal učitelja matematike, ki ga želim dosegati v svojem poklicu, zagotovo vključila najboljše poteze, ki sem jih bila kot učenka, dijakinja in študetka deležna pri svojih učiteljih. Jasnost razlage, strokovna natančnost, poštenost, dinamičnost, plemenita skrb za posameznika, zmernost, doslednost s kančkom popustljivosti. Srčno si želim, da bi na svoji učiteljski poti dosegla ta plemeniti koktejl spoštovanja vrednih potez.

Zavedam se, da bo moje poučevanje vedno polno napak. Mladostni idealizem je eno, realizacija pa drugo. Sploh začetek bo zagotovo poln najazličnejših spodrsljajev. Morda se bom s kombinacijami lotila izbiranja r kroglic izmed n oštevilčenih kroglic (namesto z variacijami), morda me bo k predčasnemu koncu ure zavedla namerno premaknjena ura, zagotovo me bodo dijaki kar nekaj časa prinašali okoli z ponarejenimi podpisi staršev na opravičilih, morda jih niti ne bom znala dobro motivirati za prenos in sprejem svojega entuziazma, gotovo bom katerega od dijakov precenila v svojih pričakovanjih, marsikoga pa neupravičeno podcenila. Se bo že našla ovira, kjer bo moj idealizem pogorel. Seveda lahko pričakujem vzpone in padce v svojem poučevanju. Želim si pa, da bi se znala pobrati in iz implikacije v implikacijo slediti poti do rešitve. Saj je to vendar matematika!

Povezanost vzgoje, pouka in šolstva je verjetno že od nekdaj predmet spolitiziranih debat. Nekaj časa smo bili deležni sklepa, da šola ni dolžna vzgajati, nato ga je zamenjalo stališče, da sta pouk kot posredovanje novih učnih vsebin in vzgoja dozorevajoče osebnosti neločljivo povezana. Seveda je otrokova vzgoja v prvi vrsti dolžnost in pravica njegovih staršev, šola pa je učencu dolžna posredovati zgled pozitivnih vrednot vztrajnosti, truda, zavezanosti k doseganju zastavljenih ciljev, medsebojnega spoštovanja … Pri tem je vsak učitelj zgled svojim dijakom. Uči jih pravil komunikacije, odgovornosti, spoštovanja …

Kaj pa matematika? Z doslednim upoštevanjem implikacij v izrekih uči spoštovanja avtoritete, z navajanjem k sprotnemu delu učencem skuša privzgojiti delovne navade, s “teženjem” ob morebitnih neuspehih spodbuja k odgovornosti za sprejemanje vzponov in padcev, s pohvalo in spodbudo ob uspehih učencem vliva samozavest.

Pa jaz? V svoji naivni viziji učiteljevanja želim dijakom posredovati občutek zmagoslavja ob podčrtanju pravilne rešitve, preko matematike pa bi jim rada posredovala življenjska računska pravila, čeprav se nam včasih zazdi, da ena in ena ni vedno dve. Zavedam se, da so to visoki cilji, vendar uresničljivi oz. vsaj na začetku moram biti prepričana v to.

Sprva je bila matematika le predmet v šoli. Rada sem preračunavala domače naloge, pa stare teste in še naloge za “plus”. Še vedno mi ni povsem jasno, od kod se je vzela odločitev za študij matematike. Vsekakor pa je bila v tistem trenutku to ena izmed najmanj premišljenih domislic, pa tudi odločitev, za katero si upam trditi, da je spremenila tok mojega življenja. Le štiri leta so bila potrebna, da so me prepričala v enostavno lepoto matematike, v njeno simpatično logičnost in v preigravanje z njenimi pojavi v vsakdanjem življenju.

To svoje navdušenje nad vedo, ki na prvi pogled deluje tako nedostopno in neprijazno, si želim deliti z ostalimi. Z mladimi, kot sem bila sama, ko me je poleg že zgoraj omenjene nepojasnjene intuicije tudi vzor tedanjega učitelja matematike prepričal, da je poučevanje matematike lepo delo. Bodočim dijakom bi rada namignila, da je estetika pogosto nefunkcionalna, je pa vseeno lepa. Tako tudi matematika. Se njen izziv skriva v enostavni rešitvi ali v logični poti do nje? Navidezno toga matematika namreč ponuja večdimenzionalno neskončnost, v kateri lahko zaživijo ideje.

Vir: Flickr.com

Učitelji zadnja leta pogosto govorijo, da jim je avtoriteta zrušena. Z avtoriteto pa je tako kot z ljubeznijo; ali je ali pa je ni. Kdo nam lahko zruši avtoriteto, če si jo enkrat pridobimo? Ustvarimo si jo sami na svojem področju, in sicer z vsem svojim delovanjem, ne le s položajem. Tudi samo znanje ponavadi namreč ne zadošča. Avtoriteto si pridobimo sami in sami si jo tudi zrušimo; ne rušijo je ne učenci ne njihovi starši. Otroci imajo avtoriteto radi, ker se zaradi nje počutijo varne, učitelj pa jo gradi med pridobivanjem zaupanja otrok.

Vse našteto zmore obvladati le kompetenten, osebnostno zrel in maksimalno (ali vsaj primerno) navdušen in motiviran učitelj, ki poučuje in vzgaja ne le z besedo, marveč predvsem s svojim zgledom. Poučevanju je del življenjskega poslanstva. Učitelji naj bi bili resnični zgled v vseh pogledih, ne le glede snovi, ki jo podajajo. Demonstrirali naj bi demokracijo, sproščenost, užitek pri poučevanju, zadovoljstvo s svojim delom,… Kdor se odloči za poučevanje drugih, naj vzame v zakup, da bo tudi zgled.

A kako doseči tako visoko stopnjo sposobnosti? Z vsestranskim delovanjem!
Učitelje je potrebno najprej naučiti, da bodo znali vzgajati in spodbujati sodelovanje. Razumeti morajo, da je potrebno človeka, ki človek že je, vzgojiti v dobrega človeka, kajti le dober človek lahko prenaša odlično znanje. Tudi baraba lahko ima super znanje, a ga uporablja destruktivno. Bodo farmacija, kemija, genetika pomagale ali uničevale? Oboje je možno. Zato mora biti cilj šole dober človek in zato mora šola vzgojo postaviti pred znanje. Nadvse pomemben je učitelj kot vzor, kot model. Učitelj, ki se uklanja pritiskom, ni primeren vzornik. Najboljši vzor je učitelj, ki sledi svoji življenjski misiji.

Dr. Rober Reasoner
Dr. Reasoner je pritegnil mojo pozornost, saj s svojim fenomenalnim rezimejem hitro povzroči, da se človek zamisli nad lastno pedagoško vizijo. V svoj sestavek sem ga vključila, ker poleg krasnih pedagoških rezultatov ponuja tudi zelo konkretne nasvete.

In kakšni so njegovi dosežki? V člankih ga imenujejo ’Stvaritelj nadpovprečnežev’ in ne zastonj, saj lahko postreže z naslednjo statistiko:

• ravnateljeval je na 8. srednjih šolah in tri od njih so prejele priznanje za najboljše
šole v ZDA
• med drugim so se te šole lahko pohvalile z 99,7 odstotno navzočnostjo pri pouku,
saj niso poznale težav z nedisciplino ter mamili
• v petih letih je delež učencev z inteligenčnim kvocientom nad 132 s 5 povečal na
45 odstotkov
• in razglasili so ga za predavatelja leta

Mojo pozornost pa dejansko niso pritegnili ti podatki, ampak način, na katerega je to dosegel. Ko govori o svojih metodah, nikoli ni govora o spreminjanju šolskega pravilnika ali neumornih bojih na ministrstvu za šolstvo. Njegova metoda je ’enostavnejša’ – razvijanje občutka lastne vrednosti. In na čem temelji?

Dr. Reasoner pravi, da poskuša s svojim programom predvsem razviti samozavest, sposobnost za reševanje težav, vodenje, medčloveške odnose in vztrajnost.
Prepričan je, da večina učencev uporablja le približno deset odstotkov svojih zmožnosti.

’Človeški potencial je velikanski, ampak ogromno ga izgubimo, ker se toliko mladih zaplete v neproduktivne dejavnosti, kot so zapijanje, drogiranje, nesposobnost za sporazumevanje z drugimi. Zanimalo me je, s kakšnimi metodami lahko povećamo ustvarjalnost, voditeljske sposobnosti, iniciativnost, zmožnost za trajno učenje. Morali bomo namreč začeti hoditi v šolo, ki traja 50 let. Treba se bo učiti vse življenje.’Konkretno je formuliral pet prvin, ki jih učitelji lahko razvijajo pri učencih:

1. Zbuditi občutek varnosti – to dosežemo s postavljanjem jasnih mej doma in učenjem odgovornega vedenja; tisti, ki izhajajo iz prestrogih ali premalo strogih družin, ne razvijejo občutka za osebno odgovornost, zato so bolj dovzetni za pritiske vrstnikov, teže rečejo ne alkoholu, drogam, kriminalu, nasilju
2. Razvijanje občutka identitete – vsak bi se moral zavedati svoje osebne vrednosti, svojih odlik in pomanjkljivosti
3. Razvijanje občutka povezanosti z drugimi – imeti občutek za druge, jih razumeti, biti strpen
4. Razvijanje občutka smiselnosti – otrokom je potrebno dati visoke cilje in ideale ter jim hkrati dati podporo, da jih dosežejo
5. Razvijanje občutka sposobnosti, kompetentnosti – treba jih je usposobiti za reševanje njihovih lastnih težav

Zelo malo ljudi ima tako osebno moč, da bi postali ti krasni vzgojitelji, ki jih opisujem zgoraj. In ravno zaradi tega se mi zdi dr. Reasoner še posebno zanimiv – od učitelja ne terja nemogoče, le 5 osnovnih prvin vzgoje. Zavedati pa se je potrebno, da je potrebno vseh teh 5 prvin najprej vzbuditi v učitelju samem – če učitelj nima občutka lastne vrednosti ga ne more vlivati naprej.

Biti avtonomen pomeni biti človek. A biti konformist pomeni biti papagaj.’

Kaj od tega ustvarjamo v naših šolah? Kako na učence vpliva neuspešnost v šoli?
Neuspešnost učenja se kaže predvsem na tri načine:

• visok osip
• mnogi končajo šolo z neustreznim in nezadostnim znanjem
•  ljudje vse življenje ostajajo kulturno in funkcionalno nepismeni

Neposredne in posredne posledice tolikšne neuspešnosti so neizmerne, čeprav se jih ne zavedamo. V gospodarstvu se to kaže kot manjša produktivnost in inovativnost, manjša sposobnost za samostojno podjetništvo, nezaposlenost, manjša gospodarska rast, nižja življenjska raven itd. Še huje pa je, da ljudje, ki jih je šolski sistem izvrgel in ne dovolj izobrazil, vse življenje nosijo v sebi gorje neuspešnosti, razočaranja, potrtosti in jeze, kar prispeva k naraščanju družbenih bolezni, kot so alkoholizem, vdajanjem mamilom, samomori, nasilje in kriminal.

Še več! Zatrt nadarjeni otrok bo bržkone odraščal z zavestno ali nezavedno zamero do družbe, ki mu je storila nepopravljivo krivico, in njegova potlačena ustvarjalna nadarjenost se lahko sprevrže v nadarjenost za maščevanje. Če oziroma ko se to zgodi, je to dvojna tragedija – za prizadetega posameznika in za družbo, ki ga omejuje.Če hočemo to nevzdržno stanje popraviti, moramo odpraviti njegove vzroke. Glavni pa je vsekakor ta, da se šola in mnogi učitelji ne čutijo odgovorne za uspeh svojih učencev, ampak za neuspešnost krivijo učence in posredno starše.

V nobeni šoli ne učijo tega, kar človek v življenju najbolj potrebuje: kako se uspešno učiti, kako kritično in ustvarjalno misliti, razumeti sebe in svet, reševati probleme. Šola ne uči življenjskih veščin, še manj pa skrbi za osebnostno rast in vzgojo učencev – za odkrivanje in razvijanje sposobnosti in nadarjenosti, za izgradnjo vrednot, odgovornosti in značaja, razvijanje pobud, ustvarjalnosti, sodelovanja, sočutja, strpnosti in vzajemnosti in s tem osebne izpolnjenosti in uspešnega delovanja in srečnega življenja.
Z negativnim odnosom do otrok jim učitelji dajo čutiti, da so slabi in nesposobni in da so usmerjeni v njihove dosežke. Kakšne posledice trpijo otroci zaradi nezaupanja vase? Poleg neposredne škode – čustvene prizadetosti, manjše šolske uspešnosti in motiviranosti, nediscipliniranosti, slabših odnosov, odklonilnega vedenja, motenj hranjenja itd. – ima nezaupanje vase tudi trajne hude posledice. Te so življenjska neuspešnost sploh, nesposobnost za spopadanje z življenjskimi izzivi, manjša podjetnost in manjše življenjsko veselje pa tudi psihosomatske bolezni, odvisnosti, zasvojenosti in celo nasilje in kriminal.

Občutek lastne vrednosti
Če lahko učence razdelimo na uspešne in neuspešne, potem je ločnica med tema dvema poloma njihov občutek lastne vrednosti, ki se mu v obstoječem izobraževalnem sistemu daje ekstremno premalo pozornosti.

Kako prepoznamo otroka s pozitivnim občutkom lastne vrednosti? Najopaznejši znak je, da ti otroci nenehno dvigajo roko, ker verjamejo, da znajo rešiti zastavljeni problem. Otroci s pozitivnim občutkom lastne vrednosti imajo dobre pretekle izkušnje, se počutijo varne in poraz sprejemajo kot izkušnjo za nadaljnje učenje. So nekakšni pozitivni vodje v skupini (imamo pa tudi negativne vodje). Z lahkoto komunicirajo, so sproščeni, zaupljivi, imajo odprt pogled in izredno zaupanje vase. Sprejemajo sebe in sošolce, so tolerantni in imajo širok krog prijateljev. Otrok z negativnim občutkom lastne vrednosti denimo ne bo želel sedeti ob nekom, ki ni popularen. Tisti s pozitivnim občutkom lastne vrednosti pa se z vsemi lepo razumejo in so se sposobni vživeti v vrstnike. Pripravljeni so sprejeti priznanje za svoj uspeh, medtem ko imajo tisti z negativnim občutkom lastne vrednosti občutek, da so uspeli, ker imajo pač srečo.

Nasprotno pa so otroci z negativnim občutkom lastne vrednosti sramežljivi, potegnejo se vase, zelo so občutljivi na kritiko in radi kritizirajo druge. So destruktivni, pogosto se hvalijo, pri tem pretiravajo in tako želijo narediti vtis na druge. So pasivni, ne želijo se povezovati s tistimi, za katere menijo, da so šibki, in nagnjeni so k zasvojenosti.

Podjetja ne cenijo več poslušnega ponavljanja, ampak iščejo ljudi, ki so sposobni sodelovati in komunicirati. Na to pa odločilno vpliva občutek o lastni vrednosti. Dandanes potrebujemo ljudi, ki bi zaupali vase, se znali neodvisno odločati in ustvarjalno razmišljati. Potrebujemo vztrajne in domiselne ljudi, ki ne bi takoj obupali, ampak bi znali iskati rešitve. Vse to so izjemno pomembne lastnosti, vendar jih v šoli ne učijo.

Vzgoja je duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka.

Suhoparno. Veliko bolj mi je všeč misel, ki sem jo nekje prebrala, da je vzgoja pač reč, ki jo le redko naredimo, ko jo želimo, in se pogosto zgodi, ko tega sploh nismo želeli! Zveni sicer precej bolj kot aforizem, ampak pušča veliko več prostora za filozofski razmislek, kot pa definicija.
Človek je bitje, ki za svoje obstajanje in delovanje v družbi, skupnosti ljudi, nujno potrebuje vzgojo. To, da se otrok rodi, fizično obstaja na svetu, še nikakor ne pomeni, da obstaja tudi v socialnem smislu. Človeško v človeku vzpostavi šele vzgoja. Človek torej mora biti vzgojen.

Kako vzgajamo?
Za konstituiranje človeka je nujno, da se v njegovem svetu najde nekdo, ki ga bo vzgojil. Pri tem je odveč poudarjati, da je pristop: ’Ne glej, kaj delam, temvec poslušaj, kaj ti govorim’, neproduktiven, kajti mlajši, ko so otroci, več se naučijo z imitacijo, vrednote pa pobirajo neposredno iz neverbalne govorice.
Nekako pa se vzgojitelji vseeno lotijo vzgoje. Kako? Russel pravi, da si ljudje ustvarimo predstavo o tem, kakšno osebo želimo oblikovati, prej kot si lahko ustvarimo kakršno koli določeno mnenje o vzgoji, ki jo obravnavamo kot najboljšo. In kakšna je najboljša, če sploh je? V vseh člankih, ki sem jih prebrala ni bilo enotnega odgovora na to, kako vzgajamo, saj ga v končni fazi tudi ne more biti. Všeč pa mi je bila misel Vida Pečjaka, ki je namesto z receptom za idealno vzgojo postregel z razmišljanjem o smotru vzgoje, ki lahko služi kot odgovor na moje vprašanje:

’Vzgoja pa je lahko tudi nekaj drugega: oblikovanje avtonomne osebe. Ki se odloča na podlagi osebnega znanja in razumevanja, ki misli kritično in samostojno izbira med alternativami. Indoktrinacija temelji na enakih načelih kot politična in ekonomska propaganda. Je pranje možganov. Človeka sili k tej ali oni izbiri, ne da bi mu dopustila lastno odločitev. Alternativa temu je vzgoja avtonomnega človeka. Ta vzgoja posameznika sooča z alternativami, mu daje znanje, odločiti pa se mora sam. Odgovornost je njegova.’

Ali šola vzgaja?
Ker sem opredelila vse bistvene vidike vzgoje, brez okolišenja nadaljujem z bistvenim vprašanjem, ki odloča o tem, ali se moje razmišljanje zaključi kar tukaj. Mojo dilemo je rešil Rutar:

’Šola je tudi izjemno pomemben dejavnik vzgoje, saj neposredno sodeluje pri oblikovanju osebnosti. Nesmiselno je zato prepiranje, ali je šola tudi kraj za vzgojo otrok ali ne. Šola tako ali tako že vzgaja, če to hoče ali ne, če se tega zaveda ali ne. Seveda je bolje, da ve kaj dela, kaj mora delati in to tudi hoče.’

Za potrebo tega sestavka bom privzela Rutarjevo misel – pa ne samo zato, ker mi olajša pisanje, ampak tudi zato, ker se mi iskreno receno zelo dopade. Čeprav v prebranih člankih (na podlagi katerih je nastal ta sestavek) nisem zasledila tako eksplicitne opredelitve, se je iz mnogih razbralo, da jo privzemajo in na njej gradijo svoja stališca o vlogi šolstva v razvoju človeka.

Med vzgojo in izobraževanjem
Vzgoja in izobraževanje sta bistvenega pomena tako za osebnostni razvoj, življenjsko uspešnost in dobrobit vsakega posameznika kot tudi za gospodarski, družbeni in kulturni razvoj in blagostanje družbe. Odločilno in najzahtevnejšo nalogo pri tem ima šola, poleg družine, kulturnih ustanov, množičnih občil itd.

Izobraževanja ni težko opredeliti. Gre za osvajanje znanja, trening spretnosti in pridobivanje novih informacij, in ker znanje v pospešenem tempu raste in spreminja našo podobo sveta, šola čedalje bolj pritiska na učence, ki tega znanja ne morejo ’prebaviti’.

Mnogo težje je reči, kaj je vzgoja. Za nekatere avtorje je indoktrinacija z ideologijo, za druge učenje pravil lepega vedenja, za tretje discipliniranje in prilagajanjem pravilom šole in družbe. Skratka, ubogljivost in konformiranje. Ta vzgoja temelji na oblikovanju refleksov in navad, nezavednih avtomatizmov, ponavljanju, zunanjih nagradah in kaznih in nekritičnem sprejemanju tega, kar se zahteva. Učence spreminja v papagaje.

Vzgoja pa je lahko tudi nekaj drugega. Kot alternativa se ponuja (zgoraj omenjena) vzgoja kot oblikovanje avtonomne osebe, kot jo je opredelil Vid Pečjak. Avtonomna oseba se razvija postopoma in veliko vlogo ima pri tem domača in šolska vzgoja (v pravem pomenu besede). Ni pomembno le to, kaj se učenec uči, temveč kako se uči. Učitelj mora dopuščati svobodo odgovarjanja, učenec pa mora razumeti, da so teze, ki mu jih vbijajo v glavo, večinoma samo hipoteze. Indoktrinacija temelji na tezah, znanost, vzgoja in izobraževanje pa (naj bi) na hipotezah.
Čim bolj izobražujemo in trpamo v glave suho znanje, tem bolj pozabljamo na avtonomno osebnost in tem manj vzgajamo.