Namen vzgoje ni pridobiti znanje dejstev, temveč vrednot.

Povezanost vzgoje, pouka in šolstva je verjetno že od nekdaj predmet spolitiziranih debat. Nekaj časa smo bili deležni sklepa, da šola ni dolžna vzgajati, nato ga je zamenjalo stališče, da sta pouk kot posredovanje novih učnih vsebin in vzgoja dozorevajoče osebnosti neločljivo povezana. Seveda je otrokova vzgoja v prvi vrsti dolžnost in pravica njegovih staršev, šola pa je učencu dolžna posredovati zgled pozitivnih vrednot vztrajnosti, truda, zavezanosti k doseganju zastavljenih ciljev, medsebojnega spoštovanja … Pri tem je vsak učitelj zgled svojim dijakom. Uči jih pravil komunikacije, odgovornosti, spoštovanja …

 

Kaj pa matematika? Z doslednim upoštevanjem implikacij v izrekih uči spoštovanja avtoritete, z navajanjem k sprotnemu delu učencem skuša privzgojiti delovne navade, s “teženjem” ob morebitnih neuspehih spodbuja k odgovornosti za sprejemanje vzponov in padcev, s pohvalo in spodbudo ob uspehih učencem vliva samozavest.

 

Pa jaz? V svoji naivni viziji učiteljevanja želim dijakom posredovati občutek zmagoslavja ob podčrtanju pravilne rešitve, preko matematike pa bi jim rada posredovala življenjska računska pravila, čeprav se nam včasih zazdi, da ena in ena ni vedno dve. Zavedam se, da so to visoki cilji, vendar uresničljivi oz. vsaj na začetku moram biti prepričana v to.