Monthly Archives: november 2008

Življenje pa teče dalje in mi z njim.

Seveda lahko poznam veliko teorije s področja matematike, poučevanja, vzgoje in medsebojnih odnosov, berem pametne knjige in še pametnejše članke ter pametujem, pa vendar je brez izkušenj vse takšno znanje brez pomena. Ko se posameznik po preteku nekega življenjskega obdobja ozre nazaj in ovrednoti sadove svojega dela, spozna, da nič ni tako, kot je pričakoval. Le lastne izkušnje izza katedra so nenadomestljiv vir, ki oblikuje učitelja, da svoja ravnanja in odločitve lažje prilagaja vsako leto novi generaciji učencev.

 Neizogibno dejstvo je, da sem v svoj ideal učitelja matematike, ki ga želim dosegati v svojem poklicu, zagotovo vključila najboljše poteze, ki sem jih bila kot učenka, dijakinja in študetka deležna pri svojih učiteljih. Jasnost razlage, strokovna natančnost, poštenost, dinamičnost, plemenita skrb za posameznika, zmernost, doslednost s kančkom popustljivosti. Srčno si želim, da bi na svoji učiteljski poti dosegla ta plemeniti koktejl spoštovanja vrednih potez.

Na napakah se učimo, neumni na svojih, pametni na tujih.

Zavedam se, da bo moje poučevanje vedno polno napak. Mladostni idealizem je eno, realizacija pa drugo. Sploh začetek bo zagotovo poln najazličnejših spodrsljajev. Morda se bom s kombinacijami lotila izbiranja r kroglic izmed n oštevilčenih kroglic (namesto z variacijami), morda me bo k predčasnemu koncu ure zavedla namerno premaknjena ura, zagotovo me bodo dijaki kar nekaj časa prinašali okoli z ponarejenimi podpisi staršev na opravičilih, morda jih niti ne bom znala dobro motivirati za prenos in sprejem svojega entuziazma, gotovo bom katerega od dijakov precenila v svojih pričakovanjih, marsikoga pa neupravičeno podcenila. Se bo že našla ovira, kjer bo moj idealizem pogorel. Seveda lahko pričakujem vzpone in padce v svojem poučevanju. Želim si pa, da bi se znala pobrati in iz implikacije v implikacijo slediti poti do rešitve. Saj je to vendar matematika!

Namen vzgoje ni pridobiti znanje dejstev, temveč vrednot.

Povezanost vzgoje, pouka in šolstva je verjetno že od nekdaj predmet spolitiziranih debat. Nekaj časa smo bili deležni sklepa, da šola ni dolžna vzgajati, nato ga je zamenjalo stališče, da sta pouk kot posredovanje novih učnih vsebin in vzgoja dozorevajoče osebnosti neločljivo povezana. Seveda je otrokova vzgoja v prvi vrsti dolžnost in pravica njegovih staršev, šola pa je učencu dolžna posredovati zgled pozitivnih vrednot vztrajnosti, truda, zavezanosti k doseganju zastavljenih ciljev, medsebojnega spoštovanja … Pri tem je vsak učitelj zgled svojim dijakom. Uči jih pravil komunikacije, odgovornosti, spoštovanja …

 

Kaj pa matematika? Z doslednim upoštevanjem implikacij v izrekih uči spoštovanja avtoritete, z navajanjem k sprotnemu delu učencem skuša privzgojiti delovne navade, s “teženjem” ob morebitnih neuspehih spodbuja k odgovornosti za sprejemanje vzponov in padcev, s pohvalo in spodbudo ob uspehih učencem vliva samozavest.

 

Pa jaz? V svoji naivni viziji učiteljevanja želim dijakom posredovati občutek zmagoslavja ob podčrtanju pravilne rešitve, preko matematike pa bi jim rada posredovala življenjska računska pravila, čeprav se nam včasih zazdi, da ena in ena ni vedno dve. Zavedam se, da so to visoki cilji, vendar uresničljivi oz. vsaj na začetku moram biti prepričana v to.