Učitelj kot vzgojitelj, mentor, zgled: “Samo dober človek lahko prenaša odlično znanje.”

Kdo je dober človek?
Že antični filozofi in pedagogi so poudarjali, da je vzgoja namenjena, prirejena in posvečena predvsem oblikovanju osebnosti, je racin pridobivanja splošne kulture in omike. Njej ob bok pa stopa pridobivanje tehničnega oziroma specialnega, strokovnega znanja. Oboje naj bi učencem podajali učitelji s pravo mero strokovne in človeške avtoritete in integritete. Avtoriteta in integriteta sta nelomljivo povezani s pedagoškim trosom, ki omogoča, olajša in zagotavlja stik dveh ljudi (učenca in učitelja) v odprtem, spodbudnem, enakovrednem in vznemirljivem odnosu, ki temelji na zaupanju, naklonjenosti, predanosti, vzajemnosti in potrpežljivosti. Idealno kombinacijo vzgoje in učenja (izoblikovanje logosa in osebnosti) pa je danes zelo težko uresničiti.

Učitelji zadnja leta pogosto govorijo, da jim je avtoriteta zrušena. Z avtoriteto pa je tako kot z ljubeznijo; ali je ali pa je ni. Kdo nam lahko zruši avtoriteto, če si jo enkrat pridobimo? Ustvarimo si jo sami na svojem področju, in sicer z vsem svojim delovanjem, ne le s položajem. Tudi samo znanje ponavadi namreč ne zadošča. Avtoriteto si pridobimo sami in sami si jo tudi zrušimo; ne rušijo je ne učenci ne njihovi starši. Otroci imajo avtoriteto radi, ker se zaradi nje počutijo varne, učitelj pa jo gradi med pridobivanjem zaupanja otrok.

Vse našteto zmore obvladati le kompetenten, osebnostno zrel in maksimalno (ali vsaj primerno) navdušen in motiviran učitelj, ki poučuje in vzgaja ne le z besedo, marveč predvsem s svojim zgledom. Poučevanju je del življenjskega poslanstva. Učitelji naj bi bili resnični zgled v vseh pogledih, ne le glede snovi, ki jo podajajo. Demonstrirali naj bi demokracijo, sproščenost, užitek pri poučevanju, zadovoljstvo s svojim delom,… Kdor se odloči za poučevanje drugih, naj vzame v zakup, da bo tudi zgled.

A kako doseči tako visoko stopnjo sposobnosti? Z vsestranskim delovanjem!
Učitelje je potrebno najprej naučiti, da bodo znali vzgajati in spodbujati sodelovanje. Razumeti morajo, da je potrebno človeka, ki človek že je, vzgojiti v dobrega človeka, kajti le dober človek lahko prenaša odlično znanje. Tudi baraba lahko ima super znanje, a ga uporablja destruktivno. Bodo farmacija, kemija, genetika pomagale ali uničevale? Oboje je možno. Zato mora biti cilj šole dober človek in zato mora šola vzgojo postaviti pred znanje. Nadvse pomemben je učitelj kot vzor, kot model. Učitelj, ki se uklanja pritiskom, ni primeren vzornik. Najboljši vzor je učitelj, ki sledi svoji življenjski misiji.

Dr. Rober Reasoner
Dr. Reasoner je pritegnil mojo pozornost, saj s svojim fenomenalnim rezimejem hitro povzroči, da se človek zamisli nad lastno pedagoško vizijo. V svoj sestavek sem ga vključila, ker poleg krasnih pedagoških rezultatov ponuja tudi zelo konkretne nasvete.

In kakšni so njegovi dosežki? V člankih ga imenujejo ’Stvaritelj nadpovprečnežev’ in ne zastonj, saj lahko postreže z naslednjo statistiko:

• ravnateljeval je na 8. srednjih šolah in tri od njih so prejele priznanje za najboljše
šole v ZDA
• med drugim so se te šole lahko pohvalile z 99,7 odstotno navzočnostjo pri pouku,
saj niso poznale težav z nedisciplino ter mamili
• v petih letih je delež učencev z inteligenčnim kvocientom nad 132 s 5 povečal na
45 odstotkov
• in razglasili so ga za predavatelja leta

Mojo pozornost pa dejansko niso pritegnili ti podatki, ampak način, na katerega je to dosegel. Ko govori o svojih metodah, nikoli ni govora o spreminjanju šolskega pravilnika ali neumornih bojih na ministrstvu za šolstvo. Njegova metoda je ’enostavnejša’ – razvijanje občutka lastne vrednosti. In na čem temelji?

Dr. Reasoner pravi, da poskuša s svojim programom predvsem razviti samozavest, sposobnost za reševanje težav, vodenje, medčloveške odnose in vztrajnost.
Prepričan je, da večina učencev uporablja le približno deset odstotkov svojih zmožnosti.

’Človeški potencial je velikanski, ampak ogromno ga izgubimo, ker se toliko mladih zaplete v neproduktivne dejavnosti, kot so zapijanje, drogiranje, nesposobnost za sporazumevanje z drugimi. Zanimalo me je, s kakšnimi metodami lahko povećamo ustvarjalnost, voditeljske sposobnosti, iniciativnost, zmožnost za trajno učenje. Morali bomo namreč začeti hoditi v šolo, ki traja 50 let. Treba se bo učiti vse življenje.’Konkretno je formuliral pet prvin, ki jih učitelji lahko razvijajo pri učencih:

1. Zbuditi občutek varnosti – to dosežemo s postavljanjem jasnih mej doma in učenjem odgovornega vedenja; tisti, ki izhajajo iz prestrogih ali premalo strogih družin, ne razvijejo občutka za osebno odgovornost, zato so bolj dovzetni za pritiske vrstnikov, teže rečejo ne alkoholu, drogam, kriminalu, nasilju
2. Razvijanje občutka identitete – vsak bi se moral zavedati svoje osebne vrednosti, svojih odlik in pomanjkljivosti
3. Razvijanje občutka povezanosti z drugimi – imeti občutek za druge, jih razumeti, biti strpen
4. Razvijanje občutka smiselnosti – otrokom je potrebno dati visoke cilje in ideale ter jim hkrati dati podporo, da jih dosežejo
5. Razvijanje občutka sposobnosti, kompetentnosti – treba jih je usposobiti za reševanje njihovih lastnih težav

Zelo malo ljudi ima tako osebno moč, da bi postali ti krasni vzgojitelji, ki jih opisujem zgoraj. In ravno zaradi tega se mi zdi dr. Reasoner še posebno zanimiv – od učitelja ne terja nemogoče, le 5 osnovnih prvin vzgoje. Zavedati pa se je potrebno, da je potrebno vseh teh 5 prvin najprej vzbuditi v učitelju samem – če učitelj nima občutka lastne vrednosti ga ne more vlivati naprej.