Učitelj kot vzgojitelj, mentor, zgled: na mladih svet stoji

Biti avtonomen pomeni biti človek. A biti konformist pomeni biti papagaj.’

Kaj od tega ustvarjamo v naših šolah? Kako na učence vpliva neuspešnost v šoli?
Neuspešnost učenja se kaže predvsem na tri načine:

• visok osip
• mnogi končajo šolo z neustreznim in nezadostnim znanjem
•  ljudje vse življenje ostajajo kulturno in funkcionalno nepismeni

Neposredne in posredne posledice tolikšne neuspešnosti so neizmerne, čeprav se jih ne zavedamo. V gospodarstvu se to kaže kot manjša produktivnost in inovativnost, manjša sposobnost za samostojno podjetništvo, nezaposlenost, manjša gospodarska rast, nižja življenjska raven itd. Še huje pa je, da ljudje, ki jih je šolski sistem izvrgel in ne dovolj izobrazil, vse življenje nosijo v sebi gorje neuspešnosti, razočaranja, potrtosti in jeze, kar prispeva k naraščanju družbenih bolezni, kot so alkoholizem, vdajanjem mamilom, samomori, nasilje in kriminal.

Še več! Zatrt nadarjeni otrok bo bržkone odraščal z zavestno ali nezavedno zamero do družbe, ki mu je storila nepopravljivo krivico, in njegova potlačena ustvarjalna nadarjenost se lahko sprevrže v nadarjenost za maščevanje. Če oziroma ko se to zgodi, je to dvojna tragedija – za prizadetega posameznika in za družbo, ki ga omejuje.Če hočemo to nevzdržno stanje popraviti, moramo odpraviti njegove vzroke. Glavni pa je vsekakor ta, da se šola in mnogi učitelji ne čutijo odgovorne za uspeh svojih učencev, ampak za neuspešnost krivijo učence in posredno starše.

V nobeni šoli ne učijo tega, kar človek v življenju najbolj potrebuje: kako se uspešno učiti, kako kritično in ustvarjalno misliti, razumeti sebe in svet, reševati probleme. Šola ne uči življenjskih veščin, še manj pa skrbi za osebnostno rast in vzgojo učencev – za odkrivanje in razvijanje sposobnosti in nadarjenosti, za izgradnjo vrednot, odgovornosti in značaja, razvijanje pobud, ustvarjalnosti, sodelovanja, sočutja, strpnosti in vzajemnosti in s tem osebne izpolnjenosti in uspešnega delovanja in srečnega življenja.
Z negativnim odnosom do otrok jim učitelji dajo čutiti, da so slabi in nesposobni in da so usmerjeni v njihove dosežke. Kakšne posledice trpijo otroci zaradi nezaupanja vase? Poleg neposredne škode – čustvene prizadetosti, manjše šolske uspešnosti in motiviranosti, nediscipliniranosti, slabših odnosov, odklonilnega vedenja, motenj hranjenja itd. – ima nezaupanje vase tudi trajne hude posledice. Te so življenjska neuspešnost sploh, nesposobnost za spopadanje z življenjskimi izzivi, manjša podjetnost in manjše življenjsko veselje pa tudi psihosomatske bolezni, odvisnosti, zasvojenosti in celo nasilje in kriminal.

Občutek lastne vrednosti
Če lahko učence razdelimo na uspešne in neuspešne, potem je ločnica med tema dvema poloma njihov občutek lastne vrednosti, ki se mu v obstoječem izobraževalnem sistemu daje ekstremno premalo pozornosti.

Kako prepoznamo otroka s pozitivnim občutkom lastne vrednosti? Najopaznejši znak je, da ti otroci nenehno dvigajo roko, ker verjamejo, da znajo rešiti zastavljeni problem. Otroci s pozitivnim občutkom lastne vrednosti imajo dobre pretekle izkušnje, se počutijo varne in poraz sprejemajo kot izkušnjo za nadaljnje učenje. So nekakšni pozitivni vodje v skupini (imamo pa tudi negativne vodje). Z lahkoto komunicirajo, so sproščeni, zaupljivi, imajo odprt pogled in izredno zaupanje vase. Sprejemajo sebe in sošolce, so tolerantni in imajo širok krog prijateljev. Otrok z negativnim občutkom lastne vrednosti denimo ne bo želel sedeti ob nekom, ki ni popularen. Tisti s pozitivnim občutkom lastne vrednosti pa se z vsemi lepo razumejo in so se sposobni vživeti v vrstnike. Pripravljeni so sprejeti priznanje za svoj uspeh, medtem ko imajo tisti z negativnim občutkom lastne vrednosti občutek, da so uspeli, ker imajo pač srečo.

Nasprotno pa so otroci z negativnim občutkom lastne vrednosti sramežljivi, potegnejo se vase, zelo so občutljivi na kritiko in radi kritizirajo druge. So destruktivni, pogosto se hvalijo, pri tem pretiravajo in tako želijo narediti vtis na druge. So pasivni, ne želijo se povezovati s tistimi, za katere menijo, da so šibki, in nagnjeni so k zasvojenosti.

Podjetja ne cenijo več poslušnega ponavljanja, ampak iščejo ljudi, ki so sposobni sodelovati in komunicirati. Na to pa odločilno vpliva občutek o lastni vrednosti. Dandanes potrebujemo ljudi, ki bi zaupali vase, se znali neodvisno odločati in ustvarjalno razmišljati. Potrebujemo vztrajne in domiselne ljudi, ki ne bi takoj obupali, ampak bi znali iskati rešitve. Vse to so izjemno pomembne lastnosti, vendar jih v šoli ne učijo.