Učitelj kot vzgojitelj, mentor, zgled: o vzgoji

Kaj je vzgoja?
Odgovarjanja na to vprašanje sem se lotila klišejsko – SSKJ:

Vzgoja je duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka.

Suhoparno. Veliko bolj mi je všeč misel, ki sem jo nekje prebrala, da je vzgoja pač reč, ki jo le redko naredimo, ko jo želimo, in se pogosto zgodi, ko tega sploh nismo želeli! Zveni sicer precej bolj kot aforizem, ampak pušča veliko več prostora za filozofski razmislek, kot pa definicija.
Človek je bitje, ki za svoje obstajanje in delovanje v družbi, skupnosti ljudi, nujno potrebuje vzgojo. To, da se otrok rodi, fizično obstaja na svetu, še nikakor ne pomeni, da obstaja tudi v socialnem smislu. Človeško v človeku vzpostavi šele vzgoja. Človek torej mora biti vzgojen.

Kako vzgajamo?
Za konstituiranje človeka je nujno, da se v njegovem svetu najde nekdo, ki ga bo vzgojil. Pri tem je odveč poudarjati, da je pristop: ’Ne glej, kaj delam, temvec poslušaj, kaj ti govorim’, neproduktiven, kajti mlajši, ko so otroci, več se naučijo z imitacijo, vrednote pa pobirajo neposredno iz neverbalne govorice.
Nekako pa se vzgojitelji vseeno lotijo vzgoje. Kako? Russel pravi, da si ljudje ustvarimo predstavo o tem, kakšno osebo želimo oblikovati, prej kot si lahko ustvarimo kakršno koli določeno mnenje o vzgoji, ki jo obravnavamo kot najboljšo. In kakšna je najboljša, če sploh je? V vseh člankih, ki sem jih prebrala ni bilo enotnega odgovora na to, kako vzgajamo, saj ga v končni fazi tudi ne more biti. Všeč pa mi je bila misel Vida Pečjaka, ki je namesto z receptom za idealno vzgojo postregel z razmišljanjem o smotru vzgoje, ki lahko služi kot odgovor na moje vprašanje:

’Vzgoja pa je lahko tudi nekaj drugega: oblikovanje avtonomne osebe. Ki se odloča na podlagi osebnega znanja in razumevanja, ki misli kritično in samostojno izbira med alternativami. Indoktrinacija temelji na enakih načelih kot politična in ekonomska propaganda. Je pranje možganov. Človeka sili k tej ali oni izbiri, ne da bi mu dopustila lastno odločitev. Alternativa temu je vzgoja avtonomnega človeka. Ta vzgoja posameznika sooča z alternativami, mu daje znanje, odločiti pa se mora sam. Odgovornost je njegova.’

Ali šola vzgaja?
Ker sem opredelila vse bistvene vidike vzgoje, brez okolišenja nadaljujem z bistvenim vprašanjem, ki odloča o tem, ali se moje razmišljanje zaključi kar tukaj. Mojo dilemo je rešil Rutar:

’Šola je tudi izjemno pomemben dejavnik vzgoje, saj neposredno sodeluje pri oblikovanju osebnosti. Nesmiselno je zato prepiranje, ali je šola tudi kraj za vzgojo otrok ali ne. Šola tako ali tako že vzgaja, če to hoče ali ne, če se tega zaveda ali ne. Seveda je bolje, da ve kaj dela, kaj mora delati in to tudi hoče.’

Za potrebo tega sestavka bom privzela Rutarjevo misel – pa ne samo zato, ker mi olajša pisanje, ampak tudi zato, ker se mi iskreno receno zelo dopade. Čeprav v prebranih člankih (na podlagi katerih je nastal ta sestavek) nisem zasledila tako eksplicitne opredelitve, se je iz mnogih razbralo, da jo privzemajo in na njej gradijo svoja stališca o vlogi šolstva v razvoju človeka.

Med vzgojo in izobraževanjem
Vzgoja in izobraževanje sta bistvenega pomena tako za osebnostni razvoj, življenjsko uspešnost in dobrobit vsakega posameznika kot tudi za gospodarski, družbeni in kulturni razvoj in blagostanje družbe. Odločilno in najzahtevnejšo nalogo pri tem ima šola, poleg družine, kulturnih ustanov, množičnih občil itd.

Izobraževanja ni težko opredeliti. Gre za osvajanje znanja, trening spretnosti in pridobivanje novih informacij, in ker znanje v pospešenem tempu raste in spreminja našo podobo sveta, šola čedalje bolj pritiska na učence, ki tega znanja ne morejo ’prebaviti’.

Mnogo težje je reči, kaj je vzgoja. Za nekatere avtorje je indoktrinacija z ideologijo, za druge učenje pravil lepega vedenja, za tretje discipliniranje in prilagajanjem pravilom šole in družbe. Skratka, ubogljivost in konformiranje. Ta vzgoja temelji na oblikovanju refleksov in navad, nezavednih avtomatizmov, ponavljanju, zunanjih nagradah in kaznih in nekritičnem sprejemanju tega, kar se zahteva. Učence spreminja v papagaje.

Vzgoja pa je lahko tudi nekaj drugega. Kot alternativa se ponuja (zgoraj omenjena) vzgoja kot oblikovanje avtonomne osebe, kot jo je opredelil Vid Pečjak. Avtonomna oseba se razvija postopoma in veliko vlogo ima pri tem domača in šolska vzgoja (v pravem pomenu besede). Ni pomembno le to, kaj se učenec uči, temveč kako se uči. Učitelj mora dopuščati svobodo odgovarjanja, učenec pa mora razumeti, da so teze, ki mu jih vbijajo v glavo, večinoma samo hipoteze. Indoktrinacija temelji na tezah, znanost, vzgoja in izobraževanje pa (naj bi) na hipotezah.
Čim bolj izobražujemo in trpamo v glave suho znanje, tem bolj pozabljamo na avtonomno osebnost in tem manj vzgajamo.