Učitelj kot vzgojitelj, mentor, zgled: “Samo dober človek lahko prenaša odlično znanje.”

Kdo je dober človek?
Že antični filozofi in pedagogi so poudarjali, da je vzgoja namenjena, prirejena in posvečena predvsem oblikovanju osebnosti, je racin pridobivanja splošne kulture in omike. Njej ob bok pa stopa pridobivanje tehničnega oziroma specialnega, strokovnega znanja. Oboje naj bi učencem podajali učitelji s pravo mero strokovne in človeške avtoritete in integritete. Avtoriteta in integriteta sta nelomljivo povezani s pedagoškim trosom, ki omogoča, olajša in zagotavlja stik dveh ljudi (učenca in učitelja) v odprtem, spodbudnem, enakovrednem in vznemirljivem odnosu, ki temelji na zaupanju, naklonjenosti, predanosti, vzajemnosti in potrpežljivosti. Idealno kombinacijo vzgoje in učenja (izoblikovanje logosa in osebnosti) pa je danes zelo težko uresničiti.

Učitelj kot vzgojitelj, mentor, zgled: na mladih svet stoji

Biti avtonomen pomeni biti človek. A biti konformist pomeni biti papagaj.’

Kaj od tega ustvarjamo v naših šolah? Kako na učence vpliva neuspešnost v šoli?

Učitelj kot vzgojitelj, mentor, zgled: o vzgoji

Kaj je vzgoja?
Odgovarjanja na to vprašanje sem se lotila klišejsko – SSKJ:

Vzgoja je duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka.

Suhoparno. Veliko bolj mi je všeč misel, ki sem jo nekje prebrala, da je vzgoja pač reč, ki jo le redko naredimo, ko jo želimo, in se pogosto zgodi, ko tega sploh nismo želeli! Zveni sicer precej bolj kot aforizem, ampak pušča veliko več prostora za filozofski razmislek, kot pa definicija.
Človek je bitje, ki za svoje obstajanje in delovanje v družbi, skupnosti ljudi, nujno potrebuje vzgojo. To, da se otrok rodi, fizično obstaja na svetu, še nikakor ne pomeni, da obstaja tudi v socialnem smislu. Človeško v človeku vzpostavi šele vzgoja. Človek torej mora biti vzgojen.