Kako naj se srednješolec uči matematiko: o sistemu učenja

Običajno je korak iz pasive razmišljanja o učenju v aktivno učenje najtežji del učnega procesa. Za nekatere tako naporen, da ga raje odlagajo in odlagajo. Zato bom v sklepnem zapisu iz cikla priporočil za učenje zapisala nekaj temeljnih poudarkov o sistemu učenja.

Dobro bi bilo, če bi na začetku srednješolske poti šolski svetovalni delavec v vsakem razredu imel kratko predavanje z diskusijo o strategijah učenja. Tako bi dijaki dobili več občutka za učenje in bi se lažje učili. Tudi učitelj sam bi moral dobro poznati te strategije, sploh njihovo uporabo pri svojem predmetu; tako lahko svetuje učencu, ki ga prosi za nasvet pri učenju.

Vsak učenec že lahko ima svoj sistem učenja. Kljub temu učitelj lahko pove primer takega sistema:

1. Poslušaj pri pouku; če česa ne razumeš, vprašaj.

V šoli se lahko že veliko naučiš, tako da imaš manj domačega dela, za večino je učiti se matematike iz učbenika težje, instrukcije so drage …

2. Vsaj dan pred naslednjo uro matematike ponovi zadnjo snov in ostalo snov, potrebno za njeno razumevanje, ter naredi domačo nalogo, lahko tudi kakšno dodatno nalogo (približno 0,5 do 1 h).

3. Pred testom zadnji konec tedna ponovi vso snov, zadnji dan pa pomembnejše stvari in kakšne detajle, ki so ti delali probleme.

Meni osebno se je podoben način zelo dobro obnesel.

Učitelj ne sme pozabiti poudariti pomen sprotnega učenja, saj se tako pridobljeno znanje bolje ukorenini in je kasneje učencu treba manj ponavljati, pri naslednjih urah v šoli bolje razume snov, manj ga je strah pri testih …

Poudariti mora tudi učenje z razumevanjem. Čeprav se na prvi pogled morda ne zdi, je razumevanje snovi ključno, najpomembnejše, pomembnejše od memoriranih formul brez prave predstave. Dobro je, če si učenec stvar skuša predstavljati, jo analizira …; tako si snov tudi bolje zapomni in ko jo res razume, jo zna tudi na pamet.

Razumevanje je najpomembnejše, včasih pa se je treba kaj naučiti tudi na pamet. Če se neko snov naučiš na pamet in je še ne razumeš dobro, je včasih potreben samo ‘ta pravi’ stavek profesorja ali kakšnega sošolca, da pade zavesa nerazumevanja. Kakšno formulo npr. se je dobro naučiti na pamet zato, da se sploh spomniš nanjo, ko rešuješ nalogo, problem. Tudi če formulo pogosto uporabljaš, se jo bolj splača naučiti na pamet kot vedno znova izpeljevati (npr. višina in ploščina enakostraničnega trikotnika). Oznake se je tudi potrebno naučiti, da lahko razumeš zapisano; ponavadi si jih ni težko zapomniti, ker so smiselne (npr. m(A) pomeni moč množice A (m kot moč)).

Kdaj plonk listek, če kdaj? Morda v 4. letniku; na njem so npr. vse formule, ki so na maturitetni poli, da se dijak navadi na njihovo uporabo. Morda pa sploh nikoli. Težje formule pa bi lahko bile kar na plakatu v razredu. Tako si jih marsikdo spotoma vtisne v spomin.

Naučeno snov je treba tudi ponavljati in obnavljati, da ne zaide v pozabo. Prva ponovitev mora priti kar takoj za učenjem. Tudi če učenec pozabi večino naučenega, bo za naslednje učenje porabil manj časa.

Učitelj se mora zavedati, da njegov predmet ni najpomembnejša stvar v življenju učencev; ti imajo namreč še ne samo druge predmete, ampak tudi življenje izven šole (hobije, prijatelje, družine …, za katere si radi vzamejo čas). Učitelj, ki bi rad svoje učence res motiviral za učenje, bo več kot s predavanjem o načinu učenja dosegel s svojim načinom dela. Če si bo npr. na začetku vsake ure vzel 5 minut za hitro ponovitev z ne pretežkimi vprašanji, bodo tisti, ki nanje niso znali odgovoriti, doma verjetneje odprli zvezek zaradi občutka, ki ga bodo dobili: ‘to pa ni tako težko, to bi pa vedel, če bi si doma malo pogledal snov …’. Ne sme pozabiti, da npr. bližajoča se matura za prve letnike ni nikakršna motivacija, ker je časovno preveč oddaljena, je pa dobra motivacija za četrte letnike, saj od uspeha na maturi zavisi njihov nadaljnji študij.
Pomemben cilj, ki ga učitelj želi doseči pri učencih, je tudi samostojno učenje (zmožnost samostojnega uravnavanja in kontroliranja učenja ter sprejemanja pomembnih odločitev o učenju). Zato jim mora puščati tudi prostor za samoiniciativo (npr. ‘Nadaljnje naloge pa najdete v učbeniku na strani 65.’). Hkrati pa se mora zavedati, da jim ne sme puščati svobode, za katero niso sposobni, saj je potem učinek negativen, namesto da bi se navadil samostojnosti in odgovornosti za svoja dejanja. Samostojnost je tudi v tem, da se učenec uči sam; če učitelj ugotovi, da se v srednji šoli vedno z njim še vedno uči eden od staršev, mora opozoriti, da je to dobro tlakovana pot k nesamostojnosti.
PS: Morda te zanima še: Pomoč pri učenju, Učno gradivo