Hvalnica šolstvu?!

Stanje slovenskega (osnovnega) šolstva sem že načela v Resonančni škatli. Tam sem se sicer lotila le problema naravoslovja v 7/9, sedaj pa je pravi čas za hiter pregled še pri drugih predmetih.

Skratka, imam sestro v 7/9, ki jo poučuje večinoma enaka kadrovska zasedba kot davno nekoč mene. Spremembe pa so reda O(e^n!).

Učbeniki so v teh 8 letih postali slikanice, ki ob enem pričakujejo od otroka ogromno znanja rokovanja z dodatnimi enciklopedijami, leksikoni, SSKJ (sama do gimnazije niti vedela nisem, da SSKJ obstaja, pa se mi vseeno zdi, da mi slovenščina kar dobro gre), internetnimi viri itd., obenem pa ne nudijo standardnih temeljnih znanj. Kot temeljna znanja sama dojemam tista znanja, ki jih je enostavno treba osvojiti, da je mogoče svoje vedenje o nekem področju nadgrajevati. Le lepe sličice, veliko ilustracij in bleščeč papir.

Morda bo kdo na hitro repliciral, da živimo v informacijskimi dobi in je važno le, da posameznik zna sam poiskati informacije. Morda že res, ampak večina 13-letnikov že tako prehitro preveč visi na internetu, zato bi ravno šolstvo moralo spodbujati tudi učenje iz klasičnih virov in spoznavanje temeljnih znanj. Navsezadnje iz prebiranja učbenika izhaja tudi kak % pridobljenih delovnih navad, ki pa so ena izmed najpomembnejših osebnostnih kompetenc današnjega časa.

Od učbenikov torej ni nobenega pametnega učinka. Imajo jih zato, ker so predpisani in niti ne delajo po njih. Sami sebi namen in povsem nesmiseln vsakoletni strošek. Sumim, da ima prste zraven le in samo kapitalistični apetit založnikov (morda celo korupcija pri vodstvu učbeniških skladov).

Dalje opažam drobljenje v nekdanji osemletki precej trdne sistematike znanja (nekaj že v Resonančni škatli). Brez nakladanja – učni predmeti so nekoč povezovali znanje nekega področja in je tudi davno nekoč njihova uvedba pomenila velik korak naprej v razvoju šolstva in izobraževanja. En tak najbolj nesrečen primer je predmet naravoslovje – malce se pomeša biologija, kemija, fizika in mešanje zraka (ampak ne konvekcija!). Nastane znameniti kr nekj, v celem letu pa se vrže proč 70 dragocenih učnih ur. Učbenik je temu ustrezen – še večji kr nekj. Kot navidezno kakovost se zraven ponesrečeno primeša še nekaj vsebin iz srednješolskega programa v OŠ (koliko so 5 let mlajši te vsebine sposobni razumeti, si lahko misli vsak posebej) in zmeda je popolna. Pri tem pa ne gre za interdisciplinarno povezovanje znanja, ampak za sistematično rušenje strukture znanj od začetnih definicij dalje.

Primer tega fenomena v 7/9 sem že opisala v Resonančni škatli.

Pri slovenščini se od 3. razreda dalje “natepavajo” neumetnostne besedilne vrste (NBV), slovnična struktura jezika pa se povsem zanemarja. Ko se končno znajde na učnem načrtu, se jo površno obravnava in se pozornost spet posveti grizljanju pisanja opravičila oz. opisa omare/ osebe/ kraja/ dogodka. Svoje čase sem se tudi sama pridruževala bentenju ob premetavanju prilastkovih odvisnikov na 1000+7 načinov, ampak vsaj slovnico smo se naučili. Sedaj – ništa. NBV sem klela že celo gimnazijo pri slovenski slo(v)nici. Paradoks: kako boš spoznaval zakonitosti npr. publicističnega jezika, če nimaš pojma o pravilnem postavljanju vejic?! Učbenike za jezikovni pouk v OŠ sestavlja enaka ekipa kot za gimnazije.

Vsaj matematika ostaja glede na vsebino učbenika relativno podobna (resnici na ljubo so nekatere naloge so tako močno neosnovnošolske, da tudi mene, matematično vajenko, brutalno vržejo na zadnjo plat). Čeprav sem pravkar izrekla nekaj neskromne pohvale čučbeniku, pa je pri tem zanimiv pojav popuščanja oz. zniževanja zahtev s strani učiteljev. Neprimerljivo manj domačih nalog, pred testom se dobi generalka za kontrolko, naslednji dan pa v testu nastopa enak tip nalog. Spraševanje: napovedano.

Edino pri tujih jezikih se nivo ponujenega in zahtevanega res viša, pri družboslovnih predmetih nekako ostaja nespremenjen, le izvedba pouka je precej drugačna kot pred davnimi leti (pač sledi zgoraj opisanim smernicam).

Se pa tako mačehovsko ravnanje s procedurami pridobivanja znanja najbolj pozna pri vse slabših delovnih navadah osnovnošolcev. Pa tudi pri vse slabših rezultatih slovenskih osnovnošolcev pri mednarodnih raziskavah (npr. TIMSS). Vse večji primanjkljaj pa se kaže ravno pri naravoslovju (pa tega ne trdim zato, ker sem iz ‘foha’), ampak zato, ker ravno pouk naravoslovja zahteva sistematičen pristop, ki gradi na postopnem poglabljanju in širjenju znanja od osnovnih definicij h kompleksnejši rabi.

Nivojski pouk - ali se še komu zdi, da je bil uveden le zato, da se je zaposlilo še nekaj več diplomantov pedagoških fakultet?! Pri moji sestri ga nihče ne mara, pa ga vseeno izvajajo. In od njega ne odnesejo prav NIČ. Null. Nothing. Nada. Nihil.

Dodatne obvezne dejavnosti - prepogosto same sebi namen, važno je, da se zaračuna prevoz na točko X, kjer skupino prevzame animator Y, ki izvaja nekakšen program F, pogosto brez glave in repa (kot goli nesoljeni in nezačinjeni kotleti), plačljiv, seveda. Starši, € prosim.

Splošno stanje: nivo načrtno pada zaradi sprememb v učnem načrtu, opuščanja nekaterih vsebin. Kjer pa vsaj formalno ostaja enak kot nekoč, ga znižujejo tršice, da imajo mir pred slabimi ocenami in rohnenjem staršev. Ker je znanje v OŠ vse manj kakovostno, se znižujejo zahteve v srednjih šolah … itd. Začaran krog.

Žalostno vse skupaj.